BLAGDANSKI ZAGREB

  Praznični (blagdanski) december je že v »polnem       zamahu« in mnogi ljudje si v tem mesecu dneve in ure popestrijo na različne načine. Obdarijo bližnje, se udeležijo različnih prireditev, odidejo na dopust ali si privoščijo kakšen izlet. V upravnem odboru smo se odločili, da letos obiščemo Zagrebški novoletni sejem, čeprav tega nismo imeli v letnem načrtu. A ker je bil lansko leto Zagreb izbran za najlepše okrašeno evropsko leto, smo se vprašali: »Morda pa bi naše člane(ice) in prijatelje le zanimalo, doživeti sejemsko vzdušje?« In se nismo motili. Prijav je bilo hitro dovolj za en avtobus in 10. decembra smo se podali na pot. Tako kot običajno – velika skupina novih spoznanj željnih popotnikov, ki si pravo vzdušje naredijo že na avtobusu, potem pa za nas itak poskrbijo turistični vodiči.

Adam, vodič, ki nas je pričakal v Zagrebu, je bil z nami kar nekaj ur. Potrudil se je, da bi nas v sproščenem vzdušju informiral o zgodovini, arhitekturi, kulturi, celo kakšno misel o politiki nam je namenil. In če nas po Zagrebu vodi izkušen vodič, nam ima res kaj pokazati. Čeprav smo mnogi že kdaj bili v Zagrebu, pa je večina razmišljala o tem, kako zelo se je mesto v zadnjem obdobju spremenilo. Na bolje, tako da se je temeljito zasidralo ne le na karti metropol, znamenitosti, velikih in pomembnih ljudi, pač pa tudi v smislu hitrega razvoja turizma. Prav na vsakem koraku smo lahko prisluhnili pogovorom v zelo različnih jezikih. Turisti sem prihajajo z vseh koncev sveta. In če se vračajo, je to dokaz, da ima Zagreb res kaj ponuditi. Nič čudnega.

Ko nam je Adam med vožnjo po mestu na kratko predstavljal urbano podobo hrvaške prestolnice in njeno zgodovino, smo se lahko prepričali, kaj pomeni »milijonsko mesto«. Ja, mesto s predmestjem, ki meri 20 km v dolžino in deset v širino, ki šteje okroglo milijon prebivalcev, ima veliko sijajnih zgradb, širokih ulic, avenij, parkov, športnih centrov in vsega drugega, kar se za veliko mesto pač »spodobi«, turista ne more pustiti čisto ravnodušnega. Ponuja namreč mnogo tem za razmišljanje, objektov za obiskovanje, oglede, doživljanje sprostitev, kulturnih, umetniških … užitkov. In zdi se, da meščani ter širša okolica živijo s tem, saj so nas že pred prihodom v Zagreb zaposleni na počivališčih spraševali (usmerjali), ali gremo na novoletni (blagdanski) sejem, na koncert budimpeštanskih filharmonikov, sejem v Čazmi …? In res, tudi cela vrsta avtobusov iz Slovenije je vozila v »isto smer« z različnimi cilji, kar smo ugotovili v kratkih pogovorih s potniki. Vsega, kar smo doživeli in spoznali na tem enodnevnem izletu, seveda ne moremo niti v kratkem opisati. Zato le nekaj vtisov, za katere ni nujno, da bi jih vsi delili.

Zagreb je veliko mesto. Zdi se, da se prebivalstvo tega še kako zavedajo, saj se obnaša nekolikanj »purgersko«. Mestno, »nobel« življenje jim ni tuje. »Gospodje« želijo pokazati, da »nekaj so«, dame veliko dajo modno oblačenje in ličenje, želijo biti »všečne«, gosposke … Radovednih, spontanih, hektičnih turistov, ki bi radi kar največ videli, fotografirali, obiskali … ni mogoče spregledati. Kdor je bil pozoren, pa je opazil še mestno revščino, ki je ne razkrivajo stavbe, prometnice, parki, kulturni in umetniški objekti …, pač pa meščani, reveži, klošarji, berači, ki pač tudi želijo izkoristiti trenutek prazničnega ali pa vsaj dobrodelne čute tistih, ki »kaj imajo«.

Bolj pazljivo opazovanje dogajanja pa je skorajda onemogočeno. Zaradi gneče. Toliko ljudi, dogodkov, stojnic, tistih, ki so zgolj na promenadi in tistih, ki hitijo po drugih opravkih, je težko najti celo v bolj razvitih, večjih mestih. Morda je vsa ta gneča že postala slabost Zagreba, a v decembrskih dneh se ji ne bodo mogli izogniti vsaj še nekaj naslednjih let. Ljudje bodo preprosto prihajali. Se drenjali v centru mesta, kamor »silijo vsi«, kjer vsi nekaj kupujejo, se pomenkujejo in so »zazrti le v svoje lastno, prešerno razpoloženje«. Zanimivo, da ob vsem tem med stotinami stojnic ni bilo opaziti veliko takih, ki bi se prišli le »opiti«. Čeprav se je povsod pilo in jedlo. Zlasti različnih »kuhanih vin«, ki se res ne morejo primerjati s tistimi pri nas, na Štajerskem, ampak, če je človek dobre volje, pač marsikaj prenese. Ne pozabimo: čevapčičev, pleskavic, kotlovine in podobnih jedi, pod katerimi se šibijo mize na primer na Ruški nedelji, ni bilo niti za dober vzorec. Morda je v tem najti razlago »dogodka«, ko nek natakar ni »razumel« naročila v slovenščini. Menil je, da se naj pač mi učimo hrvaščine. Ob opozorilu, da skoraj vsi Slovenci znamo komunicirati s Hrvati, je bistro dodal, da on prodaja tudi Italijanom … Morda nam tak primer razkrije tudi kaj o že omenjeni purgarski vzvišenosti ter znani hrvaški šahovnici … Plačilo Slovencev za res slabo kuhano »tekočino« je natakar brez pripomb sprejel.

Glede blagdanske osvetlitve (okrasitve) zgradb, izložb, dreves, ulic, cerkva, trgov itd. je vredno tvegati oceno: Nič res dramatičnega. Tega je veliko, a je v hektiki tistih, ki se korzirajo, manj opazno. Pa, po čisto osebnem mnenju, ni bilo videti nič res presežnega. Ruška občina, ki je oblekla svoje zgradbe v barve in »svetlice« Dedka Mraza, se ne bo sramovala. A takega »posla«, kot ga »iz nič« znajo narediti v Zagrebu, v Rušah najbrž še dolgo ne bo uspelo »narediti«. Tam namreč na »enem štantu« iztržijo več, kot iztrži na primer cela »Ruška nedelja«.

Če tvegamo še sklepno misel, je naslednja: Prijeten izlet, dobra družba, zanimivo mesto in prireditev, ki »posrka« vsakega obiskovalca. A mesto Zagreb ponuja veliko več, kot je možno doživeti v enem dnevu. Za to bi se bilo potrebno »pripraviti« drugače. V manjši skupini, z več časa … in z izbrano tematiko. Je to lahko izziv za kakšen izlet (vikend paket) za naslednje leto?