»RUŠKA« SAKRALNA DEDIŠČINA

Že sam pojem sakralna umetnost (dediščina) zbuja pri ljudeh nekak skrivnosten, posebej cenjen svet. Tako tudi v resnici je, saj gre za pojavnost svetega. Karkoli že pod pojmom »sveto« kdo razume, pa je pripravljen pomisliti na to, da gre za nekaj posebnega, privzdignjenega, izrecne spoštljivosti vrednega. Tako tudi v resnici je, če seveda res gre za pravo, umetniško, kulturno vrednoto, sto in celo tisočletja dolgo družbeno tradicijo, v kateri in s katero so milijoni ljudi živeli svoje vsakdanje življenje. In čeprav nam je ta sakralna dediščina fizično in sicer še tako blizu, jo prepogosto dojemamo le nekako »mimogrede«, tako, bolj ali manj mimobežno, skorajda kot nepomembno. Nekoliko bolj reflektiran odnos do dediščine pa nam marsikdaj lahko pojasni, kdo, kaj, zakaj, kako … smo bili in bivamo še danes. Nam torej pomaga k osmislitvi našega življenja. Nekako s takšnim »skupnim stališčem« smo se z manjšim avtobusom odpravili na »rajžo« od cerkve do cerkve, od kapele do kapele, od pokopališča do pokopališča … na »ruškem«.

Zjutraj smo se najprej dobili na ruškem pokopališču (»špicovi njivi«) in v cerkvici, nekoč kapeli Bičanega Zveličarja. Ker je bilo naše »rajžanje« zamišljeno kot strokovna ekskurzija, smo ga izvedli tako, da smo se ob vsakem postanku osredotočili na nekaj ključnih podatkov iz zgodovine objektov, ki smo jih obiskali. Tako se je na ruškem pokopališču začelo, na Slovenski Kalvariji na Pekrski gorci pa zaključilo »predavanje na sprehodu«, razbito na številne krajše vmesne postaje.

Nato smo se napotili proti Fali in lahko le od daleč opazovali Miklavževo kapelo v falski graščini. Od tod do Puščave ni daleč. Tam smo se ustavili in si ogledali največjo renesančno cerkev pri nas – cerkev, ki jo, tako kot lučaj stran postavljeno kapelo sv. Ane na Oslici, vsako leto pogosto obiskuje romarji. Tisoči in tisoči, tako kot naše druge romarske cerkve, tisto na Svetem Duhu in tisti »baročni biser« v Rušah. Seveda tudi romanje k sv. Arehu ljudje večinoma štejejo za naše. Skupaj tako roma ne tisoče, pač pa več deset tisoče ljudi. Nekateri gredo tja res kot romarji, drugi kot turisti, tretji iščejo tam veselo razpoloženje, krošnjarje itd. Le kdo bi si nad takim fenomenom romanja upal zviška zamahniti z roko, češ: »Pa kaj …?«

Ko smo se odpeljali v bližnji Lovrenc, pa smo sploh naleteli na številne sakralne objekte. Vseh seveda nismo videli (se pri njih ustavili: pri Križni cerkvi in pri sv. Ignaciju na Rdečem bregu), nekatere pa smo spoznali pobliže: župnijsko cerkev, kapelo in lovrenško pokopališče ter cerkev sv. Radegunde.

Postanek v Lovrencu tudi ni bil predolg, saj smo morali hiteti v Selnico. Najprej v obnovljeno staro stavbo v centru, nekoč verjetno vinsko klet falske gospoščine, danes pa domačijo VINA BREZNIK. Najprej smo prisluhnili gospodarju, nato

opisu zgradbe izpred 200 let, nato pa smo se prepustili sedanjosti: vinski degustaciji. Seveda smo po ogledu vseh prostorov šli iz vinske kleti zadovoljni in malce se je že mudilo, saj nas je v sosednji cerkvi sv. Marjete čakal selniški župnik Franc Pečnik. Prijazno nam je pripovedoval o sakralnih objektih, ki jih »ima na skrbi (tudi o cerkvi sv. J. Krstnika, cerkvi in kapeli na Svetem Duhu ter o viltuški ter pokopališki kapeli, ki jih nismo uspeli obiskati), beseda pa je nanesla še na nenavadno, a zgodovinsko izpričano bratovščino srečne smrti v Selnici in na protestantsko sekto skakačev …

A v Limbušu nas je že čakal tamkajšnji župnik Andrej Firbas. Mladež, ki je čakala na verouk, ni nič protestirala zaradi tega, ker nam je župnik namenil nekaj »njihovega« časa, da nam je predstavil svoja razmišljanja. Da ne bi verouk sploh odpadel, pa je po pogovoru z nami prepustil besedo našemu kolegu Franju Šauperlu in pomočniku Andreju, ki se je z nami napotil še na Pekrsko gorco, na Slovensko Kalvarijo, ki so jo zavedni Slovenci postavili v opozicijo mariborski …

Tu se je naša ekskurzija popoldan zaključila. S »sklepom«, da organizirano obiščemo še tiste objekte, ki jih tokrat nismo mogli, in da se odzovemo župnikovemu vabilu, da se na Pekrski gorci dobimo dopoldne 5. maja!

PS

Verjetno bo kdo pogrešal fotografije sakralnih objektov. Izpustili smo jih, saj bodo prav vse v katalogu cerkva (v zborniku prispevkov letošnjega simpozija), vabimo pa vas tudi, da se podate z nami na ponovljena »romanja« od cerkve do cerkve, ki jih kanimo organizirati, in si jih ogledate.