KDO je (bil) KDO v Rušah?
Na srečanju s takšnim naslovom smo se zbrali v hotelu Veter zadnji četrtek v aprilu. Želeli smo si tako srečanja s tistimi, ki o tem ne vedo prav veliko, kakor s tistimi starejšimi, ki lahko iz lastnih izkušenj kaj povedo o pomembnih Rušankah, Rušanih. Kar nekaj se nas je zbralo in »zapletli« smo se v skoraj triurni pomenek.
Seveda smo vsi slišali kaj novega ali (nekateri) tudi kaj novega povedali. Še veliko več bi bilo mogoče izvedeti, če bi bili prisotni na primer tudi poklicni zgodovinarji iz Ruš, raziskovalci arhivov in zbiratelji fotografij, ali če bi bili domačini manj nekoliko manj »sramežljivi« in bi pokazali kak dokument, zapis, rokopis ali kaj podobnega, kar bi se našlo doma v škatlah, na knjižnih policah … Morda pa drugič več. Mi pa smo veseli, da takšne domoznanske večere snuje tudi Mariborska knjižnica in da smo bili prav LIRAŠI prvi domoznanski debaterji. Bilo je zelo zanimivo.
Na srečanju »kdo je kdo« smo po uvodni kratkih predavanjih M. Grahornika in V. Rezmana lahko ugotovili, da na primer nihče ni poznal dr. Ivana Šprajca, ki je ruških korenin in je eden najbolj znanih arheologov na svetu. Pred dvema letoma je svetu »predstavil« dve novi majevski mesti, ki ju je odkril na Jucatanu na mehiški podcelini. Prav tako malo znana je naša rojakinja Mira Štempihar, ki je umrla konec prejšnjega stoletja. Bila je Titova sodelavka in nosilka enega najvišjih odličij takratne skupne države, reda za zasluge z zlatim vencem. Tudi o grofici Adi Vrangezang Kulmer, nekdanji lastnici vile v Drevoredni je le malokdo kaj vedel. Iz tistega zelo pomembnega plemiškega (evropskega, hrvaškega) rodu, v katerega sijajno vilo v Zagrebu se je naselil novodobni hrvaški tajkun Ivica Todorič, novi lastnik Agrokorja in Merkatorja je bila. Ali o tem, da je dr. Minaržik bil nosilec najvišjega znanstvenega naslova za zgodovino lekarništva na svetu. Tisti Minaržik, ki so mu po drugi vojni zaplenili lekarno v Mariboru in jo s tamkajšnjega Glavnega trga prestavili v Ruše, tja, kjer je sedaj gostilna Oniks. O izredno pomembnih ruških direktorjih (Anton Krejči, Robert Mader pred drugo vojno ter Ivan Živko in Vojko Ozim-slednjega so po vojni iz TDR pregnali manj pomembni, a politično partiji zvesti nasledniki, epigoni) se tudi ne ve več veliko … O njih in mnogih drugih, tistih, ki so trpeli v fašističnih in tistih, ki so morali podobne tegobe doživljati v povojnih ineternacijah ali so bili celo ob življenje. Ponovno se razplamtevajo razprave o različnih pobojih in »prekopavanju kosti«, kar nekaterim povzroča nejevoljo. A nič ne pomaga: z resnico se je najbolje seznaniti in se iz nje učiti spodobnega, moralnega, etičnega življenja.
O pomembnih Rušanih in Rušankah pripravljamo knjigo, nekak biografski leksikon. Kdorkoli je pripravljen pri tem aktivno sodelovati ali prispevati kaj le s seznanitvijo s kakšnim dokumentom, nepoznanim dejstvom, je dobrodošel.
Tudi na naših naslednjih podobnih srečanjih.
