RUŠKA NEDELJA IN RUŠKA KALVARIJA

V preteklosti je bilo tako, da so ljudje pričakovali, da po Ruški nedelji ne bo več mušic. In da se bo počasi treba pripraviti na bratev. Sedaj je že kar nekaj let tako, da »po Ruški« skorajda ni več kaj pobirati. Bratev se pričenja veliko prej kot nekoč in proti sredi septembra, v času po Marijinem imenu pobirajo le še »zamudniki«. Tudi praznovanje lokalnega cerkvenega praznika, ki pa kot kulturna dediščina velja za splošni praznik Ruš, se nenehoma spreminja. Letos je bilo praznovanje »trendno«; tako, kot zadnje obdobje: vse manj obiskovalcev, ponudnikov, kar je, če pomislimo na ceneno bižuterijo, ki se običajno ponuja, celo dobro. Prave domače obrti je le za ščepec. Le za vrtiljak nikoli ne zmanjka interesa. Naše društvo pa je skupaj z župnijo, ki je seveda poskrbela za verski del praznika, ponovno povabilo občinstvo na poljudno/strokovno srečanje, na katerem smo predstavljali ruško in nekatere druge, znamenite kalvarije.

Glede na goste, ki smo jih povabili kot referente, je bilo moč pričakovati, da bo večer zelo zanimiv. In je bil. Tako lahko vsaj sklepamo po odzivih. Govora je bilo o kalvarijah nasploh (v predavanju mag. Lilijane Urlep),

zlasti pa seveda o ruški, o Slovenski (na Pekrski gorci), o Nemški (v Mariboru), o malečniški, ki jo je postavil naših krajev mož (Marko Glaser), in o drugih. Ena najlepših na območju nekdanje AO je Kalvarija v Šmarju pri Jelšah. Tam imajo tik ob cerkvi in Kalvariji še Muzej baroka. Predstavitvi sta pripravila tamkajšnji župnik, dekan Tadej Linasi

in direktor muzeja ter knjižnice g. Jože Čakš.

Povabili smo ju z namenom: da morda z zgledom vzpodbudita še »Ruše«, da ponovno prično s snovanjem muzeja in z bolj aktivnim ohranjanjem naše lastne, bogate dediščine. Žal na občini in nekaterih drugih pristojnih javnih institucijah, zadolženih za varstvo kulturne dediščine, tega »apela« niso slišali: se principielno ne udeležujejo takšnih strokovnih in promocijskih srečanj. Svoj čas posvečajo pač drugim »dolžnostim«, interesom. Nam pa se zdi, da bi vsaj v Evropskem letu kulturne dediščine do le-te, do dediščine in njenih »zagovornikov« morali biti bolj pozorni.

No, hvala bogu, župnik v Rušah drugače skrbi za sakralno dediščino. Obnavlja, vzdržuje jo tako, da bi ohranil avtentičnost, pričevalnost, izraz nekega časa in bistva, vsebine, ki se »skriva izza«. Tudi ruška Kalvarija, ki jo je lani, 21. decembra prizadela naravna ujma, je obnovljena tako. Želimo ji, da je ne bi kdaj »pohabljala« kakšna učena »post moderna« glava, ko se bo, če se bo, realiziral projekt celovite obnove ruškega križevega pota na Kalvarijo.

Prisotni udeleženci posveta so pokazali, tako vabljeni gostje kot domačini (med slednjimi je aktivno razpravljala tudi univerzitetna profesorica naših, »ruških« korenin, dr. Mojca Ramšak),

da jim je naše dediščine še kako mar, in hkrati »nagovarjali«, da se naklonjen odnos do dediščine, kolikor je le mogoče, bolj krepi v prihodnje. Ob sklepu kar dolge, zanimive in inspirativne razprave pa lahko povzamemo za našim župnikom, g. Robertom Senčarjem,

da je kalvarija nekaj, ob čemer bi morali vsi, verni in drugi, prepoznavati občo duhovno, moralno, etično, pastoralno vsebino. Neka, o čemer bi morali v svojem vsakdanjem življenju premišljati ter težiti k miru, razumevanju, spokojnosti …

V Rušah je veliko možnosti za to »srečevanje s kalvarijo«. Številni namreč dnevno obiščejo »naše križe« ali pa jih kot pohodnike vodi pot mimo njih. Zmeraj naj nas pogled na »tristoletno ruško Kalvarijo« napolni z upanjem in voljo, storiti kaj za »boljše življenje« - tudi s prepričanjem, da je treba kaj več storiti za našo dediščino, ne le za tiste najbolj »pragmatične vsakdanje potrebe«.

Ruše, 13. 9. 2018