ZNOVA IN ZNOVA NA MARTNICO!
Ko danes omenimo Martnico, mnogi najprej pomislijo na pohodništvo, kolesarjenje, in na to, da se lahko tam odžejamo in sicer okrepčamo. Nekdanja gostilna Martnica pa je nastala pred poldrugim stoletjem iz čisto gospodarskih potreb: bližnji gozdarji, holcarji, drvarji, glažutarji, furmani in drugi so so prihajali sem, saj je po napornem delu tudi takratni »obiskovalec« Lobnice potreboval okrepčilo in sprostitev. In podjetni ljudje, gostilničarji, so znali izkoristiti poslovno priložnost, kot se temu moderno reče.
Takratna vas Lobnica je bila sicer povsem drugačna. Značaj ji je dajala mogočna, bližnja Gornja glažuta, okoli katere je nastalo naselje z okoli tristo prebivalci in celo svo0jo cerkvico. V Rušah takrat ni bilo tako velikih obratov, le Vivatova glažuta, spodnji Benediktov dol v Smolniku ob potoku Lobnica je bila po velikosti primerljiva in celo večja. Sloves Lobnice je z zaprtjem glažute nekako poniknil, a Rušani in okoličani so tja, zlasti na dom Glažuta in Martnici še zmeraj radi prihajali: počitnikovati, se rekreirati, na sankaške in smučarske tekme, na Apnico pa obujati spomine in izražati čast partizanskim borkam in borcem.
Zadnja desetletja so to okolje zavila v »sivino«. Dom Glažuta je žalostno propadel, nič bolje ni pri Šport hotelu više pri Arehu, tudi Martnica je samevala. A že nekaj let se razmere vsaj deloma izboljšujejo. Če si hotel pri Arehu ne more opomoči, Glažuta pa tudi ni na boljšem, se prebujata Cojzerica in Martnica. Slednja je nekaj vetra v jadra dobila tudi z aktivnostmi našega društva.
»Liraši« smo pred leti v svoj program uvrstili »pohode k Martnici«. Ob petkih je bilo predvideno »pohajkovanje«, a nekateri že od samega začetka niso mogli drugače, kot da so se vzpenjali skoraj »vsak dan«. Pravi rekorder, Ignac Polič je bil pri Martnici kar 235 krat v enem letu. Pohodi pa so od začetka imeli tudi dobrodelno noto, saj smo pohodniki lahko ob prihodu v gostilno pustili v »pušici« kak euro za socialno ogrožene. Tisoči vzponov so »krono« dobili z dobrodelnim projektom 24 UR MARTNICE. Akcija se je letos že šestič »zgodila« z veliko udeležbo (373), a v preteklosti je ob lepem vremenu znalo priti tudi več pohodnic (kov) in nekateri med njimi so se trudili skoraj dobesedno 24 ur. Le taka vztrajnost je omogočila rekordne dosežke, preko trideset kolesarskih vzponov, dolgih 6 kilometrov, nekateri pa so 370 višinskih metrov in trikilometrsko pot zmogli peš več kot dvajsetkrat.
Značilnost 24 urnega pohoda je »netekmovalni« značaj in dobrodelnost. Letos je ob osemevrski kotizaciji in nekaj sponzorskih prispevkih po pokritju stroškov (malic, pijače …) za šolski sklad ostalo 1800 evrov. Organizatorji (največje breme si naloži OŠ Janka Glazerja) smo z akcijo zadovoljni. Zagotovo tudi drugi udeleženci, zlasti tisti z najboljšimi rezultati, ki so jih dosegali v različnih kategorijah. Kategorije so (pohodniki in kolesarji) razvrščene v sledeče skupine: ženske, moški, do petnajst let, družine, posebno pozorni pa smo tudi do najstarejših (letos 86 in 80 let) ter najmlajših (letos 4 leta). Nekateri udeleženci so že kar legendarni, poimensko pa izpostavljamo le nekaj tistih, ki so bili tokrat »naj«: Luko Golenača, Ljubo Štrukelj, Avgusta Manfredo, Floro Krampl, Jana Tukanja, marka Žvikarta, družino Višič, Ivana Potočarja, Anastazijo Mumel in Luko Šarha. Tudi vsem ostalim gredo čestitke, soorganizatorjem in sponzorjem pa zahvala.
Letos se je štartno mesto prestavilo izpred hotela Veter, ki je bil zmeraj gostoljuben, onkraj regionalne ceste na dvorišče zadruge. To je imelo za posledico, da so se vsi pohodniki vzpenjali po »Ruški kalvariji«, od katere je ostal urejen le zaključni, razgledni del (tri križi) na jasi nad mestom. Sicer je dvestoletna kalvarija mnogim že pobegnila iz spomine, prav tako mnogi pa o njej ne vedo kaj dosti. Bilo bi jo vredno obnoviti v celoti, kar bi tudi naši prireditvi dalo še bolj žlahtni, kulturnozgodovinski značaj in najbrž bi ta bilo za mnoge dodatna atraktivnost, turistična privlačnost. Sama zgodovina, narava in želja po rekreaciji in dobrodelnosti pa niso dovolj. Potrebno je vložiti veliko truda v organizacijo. Različna društva, zveze, sponzorji so nam bili doslej pripravljeni pomagati,močno angažirati pa se mora še »ekipa z Martice«. Letošnja, »Vikijeva ekipa« se je izkazala s postrežbo in prijaznostjo in je del skupnega uspeha ter zadovoljstva.
V.R.
Fotografije: »arhiv Martnica«